Dohodki posameznikov, ki jih ti ustvarijo v določenem obdobju so izpostavljeni obremenitvi z davkom na osebne dohodke. Pri tem predstavlja precejšnji problem opredelitev in definicija dohodka, predvsem obdavčljivega dohodka. Ta problem večina držav s pomočjo ustrezne zakonodaje rešuje preko take rešitve, da z naštevanjem vseh posameznih vrst obdavčljivih prihodkov, ki skupaj kot vsota, predstavljajo dohodek posameznika. Pri tem velja, da posamezni dohodek, ki ni zakonsko opredeljen, ne predstavlja del obdavčljivega dohodka in mora biti oproščen plačila davka iz tega naslova.
Za obdavčevanje posameznikov in nadziranje plačevanja davkov je ključen dobro zasnovan davčni sistem. Tako teorija optimalnega obdavčevanja dohodka predpostavlja, da pri optimalnem
obdavčevanju ne obstaja neka kombinacija
v kateri je več davkov, temveč da imamo zgolj en
davek, v tem primeru en
davek od dohodka. Področje teorije optimalnega obdavčenja podrobno proučuje
prerazdeljevanje dohodka pri tovrstni obdavčitvi, ter učinke na mikro in makro ravni ekonomije posameznega okolja.
V večini gospodarsko razvitih gospodarstev je za obdavčevanje dohodkov posameznikov pretežno v uporabi sistem obdavčevanja z davčnim odtegljajem. Davčni odtegljaj pomeni, da se
davek na dohodke pobira sproti, to je ob izplačilu. Na koncu davčnega obdobja pa se opravi poračun davka. V zvezi s tem se pojavljata dve situaciji. V eni se izplačevalec sam pojavlja kot zavezanec za
davek, v drugi pa se izplačevalec pojavlja kot oseba, ki je dolžna plačati davčna bremene v imenu zavezanca, ki prejme dohodek. Vse oblike sprotnega poravnavanja dohodnine predstavljajo akontacijski
davek. Prednosti takega načina pobiranja davkov so nedvomno v enakomernejši razporeditvi davčnih prilivov v državni proračun, zmanjšajo pa se tudi možnosti davčnih utaj. Izplačevalec je namreč dolžan da obračuna in plača dajatve za posamezno izplačilo ter da obvesti tako prejemnika kot tudi pristojni davčni organ.
Davek na dohodek izmed vseh davkov v največji meri upošteva načelo davčne enakomernosti, ki skupaj
z davčno splošnostjo tvorita temeljno davčno načelo, to je načelo davčne pravičnosti.
Dohodnina naj bi kot subjektivni in osebni davek urejala obdavčevanje skupnega dohodka posameznika iz vseh njegovih virov in se hkrati kaže kot odraz njegove celotne gospodarske zmogljivosti.
Za določanje davčne osnove je bistvena opredelitev obdavčljivega dohodka.V večini davčnih sistemov drugih držav so obdavčljivi dohodki posameznika določeni v skladu z načelom splošne obveznosti. Po tem načelu je obdavčljiv vsak dohodek, ki ga zakon opredeljuje kot vir. Vsota obdavčljivih dohodkov namreč pomeni vsoto tistih tržnih dohodkov posameznika, ki so na voljo za obdavčitev. Možno je namreč, da je del dohodka posameznika izvzet iz obdavčitve in sicer tisti del, ki za obdavčitev ni razpoložljiv. Pri tem gre predvsem za nekatere stroške in morebitne realizirane izgube. Za ugotovitev prave davčne osnove je potrebno bruto zneske zmanjšati za nastale stroške. Opredelitev stroškov, ki je v tem primeru ključnega pomena, pa je včasih lahko precej težavna. Problemi nastanejo predvsem v zvezi z razmejitvijo osebnih izdatkov od izdatkov, potrebnih za opravljanje pridobitne dejavnosti. Meja je velikokrat nejasna, razmejevanje pa oteženo. Kljub temu dejstvu, pa večina davčnih zakonodaj omogoča korekcijo dohodkov s stroški, ki so nastali pri pridobivanju takega prihodka.
Dejstvo, da je ekonomska sposobnost posameznika odvisna od dveh dejavnikov (tistih, ki vplivajo na pridobivanje in posest dobrin in tistih, ki vplivajo na potrošnjo) opredeljuje dohodnino v smislu t.i. dualistične koncepcije. Na podlagi te koncepcije je davčnopravna znanost razvila nauk o t.i. nerazpoložljivem dohodku, to je tistem dohodku, ki je za posameznika nujno potreben, saj mu omogoča eksistenčni minimum. Ta dohodek je v smislu dohodninske obravnave in obračunavanja davka na dohodek potrebno izvzeti iz davčne osnove. Davčna osnova sodobnih davkov na dohodek je torej sestavljena dvostopenjsko. Na prvi stopnji obsega dejansko stanje, to je vsoto vseh prihodkov, na drugi stopnji pa zajema tiste dohodke, ki niso na voljo za obdavčitev. Drugi del tako predstavlja določeno obliko olajšave in znižuje davčno osnovo.
V večini davčnih sistemov je uveljavljeno načelo čistih dohodkov, torej dohodkov, popravljenih za posamezne izgube. Taka opredelitev je v literaturi poznana kot objektivno neto načelo.
